Sanja Lončar o samooskrbi in pomenu skupnosti

V petek smo v naše loge povabili Sanjo Lončar na debato o samooskrbi! Smiselno je bilo, kar je povedala in najbrž motivirala tudi tiste, ki o tem doslej še niso razmišljali. Veliko je bilo povedanega o tem, kako podaljšati samoskrbo s hrano s pomočjo rastlinjaka, kar je predstavljeno v njeni knjigi “Sveža zelenjava z domačega vrta 365 dni“. Nadaljevanje je bilo predvsem v razmišljanju o samooskrbi v povezavi s skupnostjo, kar celotno zadevo postavi v popolnoma drugačno perspektivo!

Par izžetkov v razmislek:

– Slovenci smo v svetu fenomen: za nas značilna edinstvena sposobnost samopreživetja je, da nas mnogo obdeluje vrtove, pridelujemo sadje in zelenjavo, vlagamo in vkuhavamo shranke za zimo, pripravljamo čaje, zelišča, kreme in čistila, sami pripravljamo drva za zimo, znamo šivati, kuhati, zidati, itd.

– Smiselno je doma pridelovati hrano, ki jo je težko dobiti v trgovini, sem sodijo tudi zelišča, ki imajo v primerjavi z zelenjavo in sadjem včasih osupljive količine mikroelementov in vitaminov, teh namreč ne razvajamo. Pa še najboljše: gojimo jih lahko tudi, ko nimamo lastnega vrta! Juhu! Ne pozabimo na divjo hrano, ki nahrani tudi naše celice, v primerjavi s kupljeno hrano, ki pogosto ni videla ne sonca, ne zemlje. 

– Individualna samooskrba pa ima omejitve, zato je pomembna povezava s skupnostjo, ki tudi pri nas ponekod že dobro deluje, kajti sodelovanje je več kot le seštevek posameznikov, pomeni delitev eneregije, ki jo mora drugače vsak zase investirati v delo, delitev stroškov, dobrin, časa, itd. in tako je računica popolnoma drugačna.

– V skupnosti veliko lažje izmenjujemo semena, sadike, orodja, stroje, skrbimo za skupnostno naročanje, za recikliranje (prineseš staro, vzameš novo), si izposojujemo stvari. Sodobna tehnologija nam omogoča kompleksnejše modele sodelovanja (souporaba koles, avtomobilov, orodja) in treba je ugotoviti, katere od teh izkušenj se da uporabiti tudi v naših razmerah.

– Ob skupnostni samooskrbi bi lahko zelenjavo pridelovali vse leto, v skupnih rastlinjakih. V skupnih hlevih bi redili živali, kjer bi souporabljali prostore in se dogovorili, da bi poleg za svoje v primeru odsotnosti skrbeli tudi za živali drugega. 

Lahko bi nadaljevala še nekaj vrstic, ampak bo dovolj za utrinek. 😉

Se srečamo! Pa sonce v srce!

 

Pin It on Pinterest